»Vljudno vabljeni na javno sojenje. Na zatožni klopi bo sedela K. Tam se je znašla, ker je bila spoznana za krivo. Ne sprašujte, kdaj in zakaj. Tega se nihče, vključno s K., ne spomni več. Pomembno je le to, da ji je krivda prinesla najvišjo kazen: dosmrtno sojenje. Doživljenjsko seciranje njenih dejanj. Doživljenjsko kriminalizacijo njenih načrtov. Brez možnosti pomilostitve. Tribunal, ki vodi postopek proti K., strogo sankcionira vse oblike nedolžnosti. Na srečo pa dovoljuje glasbene in plesne točke.«
»Kafkova dela že desetletja izzivajo filmske ustvarjalce. Zdi se, kot da bi jih izzival, naj poskušajo čim bolj avtentično in intenzivno ujeti izmuzljivo naravo njegovih formulacij, njegove pripovedi, resničnosti, ki jih je ustvaril, in občutke strahu, ki jih vzbuja, pa tudi komične situacije, ki jih zasnoval.«
»Ni več bodri zapeljivec, ki je proti večeru 13. avgusta 1912 pozvonil pri vratih Maxa Broda in se na kraju samem odločil osvojiti Felice. Zdaj jih ima devetintrideset, lasje so mu osiveli in nič več se ne vzpenja po stopnicah, preskakujoč po štiri hkrati. Svoje budne ure največkrat preživlja na ležalniku. Na sprehodih se hitro zadiha.«
»Ko je Kafka sam bral na glas, je njegov humor prišel do izraza. Tako smo se na primer njegovi prijatelji precej nezadržano smejali, ko nam je prvič dovolil prebrati prvo poglavje Procesa, in on sam se je smejal tako močno, da so bili trenutki, ko ni mogel več brati. Osupljivo, če pomislite na strašno resnost tega poglavja.«
»Kafka je avtor paralakse, paralaksa je zamik perspektive. Pogledamo z ene perspektive in vidimo ta turobni, klavstrofobični univerzum, iz katerega ni nobenega izhoda. Če samo malo zamaknemo perspektivo, vidimo komedijo in Kafko kot smejalca, ki ne more nadaljevati z branjem prvega poglavja Procesa zaradi tega, ker ga premaga smeh.«
»Permanentna gostovanja na enem od prizorišč nekdaj pomembne evropske filozofske šole so nedvomno inspirativna zaradi lokacije, obiskovalcev, izmenjave določenih miselnih in uprizoritvenih izhodišč.«
»Osnovni razlog našega sodelovanja je, da naracije uprizoritev in njihove artikulacije v zahtevnih in fascinantnih in simbolnih prostorih - učinkujejo gledališko drugače kot v avtentičnih okoljih svojih premiernih lokacij.«
»Rekli bi lahko, da je komično vedno hkrati tudi tragično, tragično pa vedno tudi neznansko in dostojanstveno radostno. Kafkove zgodbe so sicer čudovito potovanje, ki pa je razumljivo samo tistim, katerih čelni raženj in z njim abstraktno mišljenje sta se že močno razvila.«
»Svet se vrti zaradi Facebooka, Instagrama ali Tiktoka. Svet je ena velika blagajna. Zato nam oprostite, nekateri znajo metati bombe, nekateri vedo vse o vsem, mi pač delamo samo predstave.«